Tragična zgodba o zločinu Pr Brigitnih na Predmeji

24. maja 2023, ob 80-letnici zločina Pr Brgiti, je bilo postavljeno spominsko obeležje, kjer so našli mrtvega Slavkota Brigtnega, ki si je sodil sam, ko je videl, kaj so italijanski vojaki naredili z njegovo družino. Zločin se je zgodil v noči s 24. na 25. februar, leta 1943. Slavkota pa so mrtvega dobili 25. maja 1943. Pokopali pa so ga 31. maja, s posebnim potrdilom (dovoljenjem) iz Gorice, ker ga prej ni pustila pokopati italijanska fašistična oblast. To tragedijo sta obširneje literarno obdelala pisatelj Danilo Lokar - v noveli 'Za frontami'; in dramatik Tone Partljič v dramskem besedilu 'Rdeče in sinje med drevjem'; ljudsko in drugo izročilo o strašnem dogodku je zbral Franc Černigoj in ga objavil v več številkah časnika 'Gora' ter v knjigi 'Znamenje na Gori'. 

Obeležje Stanislavu Bizjaku, sinu, možu in partizanu, ki si je zaradi zločina nad njegovimi vzel življenje ... Zapis o strašnem dogodku

V začetku februarja 1943(1) sta prvi dve skupini mož in fantov z Dola in Otlice odšli v partizane. Med njimi je bil tudi Slavko Bizjak – Brgitn, rojen 1913. leta. Doma je pustil očeta Štefana, mater Brigito, ženo Ivanko – nosečo osem mesecev, otroka Brankota – starega dve leti, in brata Milkota, rojenega 1921. leta, ki je bil invalid in nesposoben za vojsko.

Tisto noč je bil mali Branko bolan. Imel je oslovski kašelj. Mama Ivanka ga ni mogla potolažiti in je prižgala malo petrolejko, kljub prepovedi. Tedaj pa so vojaki iz bližnje postojanke obkolili hišo in pričeli streljati.

Slavkov brat Milko je hotel skočiti skozi okno, a ga je prav na oknu zadelo in je tam ranjen obvisel. Nato so vojaki vdrli v hišo … Kaj natanko se je noter dogajalo, nihče ne ve. Sosedje so slišali živalsko kričanje vojakov, krike žensk in otroški jok ...

Nekaj je to kasneje povedal italijanski vojak Angelo Sebardi, ki je pogosto zahajal k Brgitnim pohajat in pestovat malega Branka. Ni mogel molčati. Sam da je malega Brankota odnesel iz hiše, da bi ga rešil. Poveljnik postojanke, tenente (podporočnik) Enzo Capoccioli, pa mu je ukazal, naj ga odnese nazaj v hišo. Otrok je jokal, zato ga je tenente ustrelil. Mama Ivanka je otroka pobrala, stisnila k sebi, a pomagati mu ni več mogla. Podivjani poveljnik je še njo ustrelil v trebuh. Ostanke še nerojenega otroka so kasneje dobili izven materinega telesa. Verjetno so Ivanki z bajonetom razparali trebuh … Ko je mati Brigita vse to videla, se je dvignila s tal, se pognala v komandanta in mu z rokami razpraskala obraz. Za kazen ji je dal odsekati obe roki v zapestju.

Ranjenega Milka so do jutra mučili, potem pa ustrelili v hrbet. Truplo so zvlekli proč od hiše in mu na hrbet privezali vrečo moke, kot da so ga ustrelili na begu, ko je nesel moko banditom. Italijani so naslednji dan truplo odpeljali v Ajdovščino in naprej do Gorice. Milko je pokopan v Gorici, v skupni grobnici slovenskih partizanov. Na plošči je vklesano samo ime, v pokopališki knjigi pa je vpisan z vsemi podatki in pripisom – 'Ribello'.

Vse imetje Brgitnih so Italijani oropali in živino odgnali. V hišo so znesli skladovnico razžaganih in scepljenih drv ter jo zažgali. Ostale so samo zoglenele kosti ... (Leopold Bolčina – Zahribarski z Otlice)

___________

1Ta zapis je nastal 1996. leta. Natisnjen je bil že v Primorskih novicah, v Slovencu in v časopisu Gora, v knjigi 'Znamenje na Gori' pa je nekoliko spremenjen. Tu pa je objavljen skrajšan.

 

Drugo pričevanje ...

»Ja, pri nas je bil, v partizanih, Slavko Brgitn. Z nami je šel noter (v partizane, op. zapisovalca). Pri Črnem Vrhu smo bili tistbuót, ko so mu požgali in vse pobili ...

Jaz in rank Díte Šélu sva bila v patroli, sva šla v Zadlog. In tam so povedali, da so, taku jn taku, na Dolu, na Dopolavore, ubili peka in njegovo družino in vse požgali. 'Najbrž ne bo res,' sva se menila z Ditetom, 'so požgali najbrž to jn to, pr Slavkoti.'

Smo prišli iz patrole v barako, kjer smo spali, in tam, saj, veš, všvšvšvš, smo se potiho menili med sabo, da Slavko ni slišal. In je zaslutil ... 'Je ké novga?' je tel vedet. – 'Ma neč tacga né,' sem mu rekel. Ma ni vérval ...

Od onde smo šli na Krekovše in je mene prosil, naj grem z njim damó. Snega ku hudiče! 'Kam boš huodju v takmu,' sem mu rekel, 'če grieva, na bova več dobila čete …' – No, in pótle mi je rekel tako: 'Če na grieš z mano, griem sam. Taku ti povem: Če bom vidju kamin na domači hiši pokuonci, bom pršu nazaj, če nie, me ne bo.' In je šel, prmejdjuš ...

Ne vem, koliko dni da je bil tór zad za hišo sam, nuótr niki v enih školéh. Obrežnške punce so mu nosile tobak in za jest. So ga prosile, da ne se strélet, sam sebe. Ma se je ...

Žena Ivanka je bila noseča. Da so jo prerezali ... Materi da so posekali roke, ker se je zagnala v oficirja in ga vsega opraskala ...« (Alojz Blaško – Firarju)

Še ta citat:

»Dne 24. februarja zvečer je podporočnik Enzio Capoccioli popeljal svojo 5. četo 2. bataljona 256. pehotnega polka divizije Veneto v kazensko akcijo proti Bizjakovi hiši na Dol-Otlici. Potem ko so jo nekaj časa obstreljevali, so vdrli vanjo, pokončali pet svojcev partizana Slavka Bizjaka in hišo požgali. Kaže, da si je Slavko čez nekaj časa od žalosti sam vzel življenje v bližini svojega doma. Italijanski okupator je ta zločin opravičeval z lažjo, da so vojaki videli tri partizane, kako so šli z živežem iz hiše skozi pritlično okno in da je Slavkov brat Milko padel pred hišo v spopadu z njimi. V resnici je skušal Milko uteči šele takrat, ko so vojaki v hiši pobijali ljudi …« (Tone Ferenc: Primorska pred vseljudsko vstajo 1943, str. 61, 62)